Kozlički so večja družina hroščev, katere hitro opazimo zaradi zelo dolgih tipalnic, ki običajno presegajo dolžino njihovega telesa. Za kozličke je značilno, da so nastavki tipalk nameščeni na nizkih izboklinah na glavi, kar jih ločuje od drugih hroščev z dolgimi tipalnicami, ki teh izboklin nimajo. Med seboj se zelo razlikujejo po velikosti, obliki, in obarvanosti.  

Modra barva v naravi ni pogosta, običajno jo ustvarjajo posebne strukture, ki odbijajo svetlobo tako, da jo naše oko zazna kot modro barvo, čeprav pigmenta v resnici ni. Biološki namen takšnih struktur je lahko kamuflaža ali termoregulacija, kot je to pri metuljih skupine modrinov. Takšne strukture, ki dajejo različne odtenke barv ima tudi alpski kozliček. Obarvan je sivo-modro s črnimi pegami. V nasprotju s pegami so modro-sive površine pokrovk pokrite s prozornimi, progastimi dlačicami, medtem ko je kutikula pod njimi črna in sijoča, kar vse skupaj daje žametno modrosiv odtenek. Obarvanost mu koristi za kamuflažo, raziskave pa kažejo, da so črne lise koristne tudi za termoregulacijo. 

Alpski kozliček (Rosalia alpina) je ena od treh vrst kozličkov (poleg bukovega in hrastovega), ki so kazalniki dobre ohranjenosti avtohtonih listnatih gozdov in za katere zbiramo podatke na portalu SporociVrsto.si. Vrsta je v Sloveniji zavarovana z Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah, prav tako jo varujemo v evropskem ekološkem omrežju Natura 2000 in v sklopu Bernske konvencije. 

V preteklih stoletjih so po vsej Evropi razširjene bukove gozdove izsekali in nadomestili z monokulturami iglavcev. Alpski kozliček se naglim spremembam gospodarjenja z gozdovi ni prilagodil. Potrebuje ohranjen bukov gozd in poškodovan les, npr. naravno odlomljena drevesa ali odmirajočo lesno maso v gozdu. V gozdu ali ob gozdnem robu lahko skladiščni sveži les bukve deluje kot past. Samica v ta les odloži jajčeca, vendar do nadaljnjega razvoja pa ne pride, saj se les v naslednjih letih uporabi v gospodarske namene ali za kurjavo. 

Kako prepoznamo alpskega kozlička? 

Alpski kozliček ima podolgovato, ozko telo modre do modro-sive barve, na vsaki pokrovki ima običajno tri črne pege, včasih pa tudi le dve. Njegove dolge tipalnice so modre barve, na sklepih členov pa črne. Veliki so od 2 do 4 centimetre. Razvoj od jajčeca preko ličinke in bube do odrasle živali traja več let. Alpskega kozlička lahko zamenjamo z bukovim kozličkom, vendar je slednji bolj čokat, siv in ima enobarvno črne trepalnice.  

Kje in kdaj lahko vrsto opazimo? 

Prebiva v predalpskih in alpskih predelih Slovenije, kjer je razširjena bukev. Odrasli alpski kozlički se pojavljajo od druge polovice junija do sredine avgusta, v strnjenih bukovih gozdovih pa tudi na skladiščenem bukovem lesu, če je ta blizu gozda. Privablja jih vonj ranjenih dreves bukve, tudi posekanih dreves in skladovnice drv, kjer jih ob lepem sončnem vremenu najlažje opazimo. 

Portal Sporocivrsto.si! 

Če v naravi opazite alpskega kozlička, ga fotografirajte in podatek vnesite v portal SporociVrsto.si, ki je dostopen tudi prek mobilnih naprav. Vaši podatki bodo prispevali k boljšemu poznavanju razširjenosti vrst v Sloveniji. 

Avtorica besedila: Anja Kržič, ZRSVN 

Alpski kozliček (Rosalia alpina), Foto: Martin Vernik, ZRSVN