Ste se ob obiskovanju lepih močvirnatih krajev, Lovrenških jezer na Pohorju, Ljubljanskega barja ali Goreljka na Pokljuki, kdaj vprašali, zakaj so ta območja tako posebna? Kaj jih sestavlja in zakaj so ta okolja tako zelo pomembna?

Barja v grobem ločimo na nizka, prehodna in visoka. Nizko barje je mokrišče, za katerega je značilno, da ga napaja z mineralnimi snovmi bogata podtalnica ali voda iz okolice. Poraščajo ga šaši in ostričevke, ob primernih pogojih se lahko razvije jelšev gozd ali mokrotno travišče. Visoko barje za razliko od nizkega nima stika s podtalnico. Tamkajšnje rastline pridobijo hranila izključno iz padavinske vode ali pa so tem razmeram drugače posebej prilagojene. Vresnice učinkovito sprejemajo hranila iz tal s pomočjo mikoriznih gliv, mesojede rastline, kot sta rosika in mastnica, se neposredno poslužujejo hranil živalskega izvora. Izključno z revnimi hranili iz deževnice pa se je sposoben prehranjevati sam graditelj visokega barja, šotni mah. Prehodna barja pa skladno s svojim imenom predstavljajo prehodno obliko med nizkim in visokim barjem. Tu uspevajo rastline, značilne tako za visoka kot za nizka barja, saj so tu tudi ekološke razmere, kot sta npr. stopnja kislosti in vsebnost mineralnih snovi, vmesna in tako drugačna od preostalih dveh tipov barij. 

Šotni mahovi (Sphagnum sp.) spadajo v rod, ki v Sloveniji zajema okoli 30 vrst. Na vsakem šotišču je mogoče najti več vrst tega rodu, saj imajo posamezne vrste različno zmožnost tolerance na poplavno moč in vrednosti pH. Za določitev vrst pa je treba pogledati skozi lupo ali celo mikroskop. Šotni mah na leto zraste približno 7 do 10 mm in ima svojevrstno sposobnost. Mladi poganjki stalno priraščajo na vrhu, spodnji deli pa postopoma odmirajo in se spreminjajo v šoto. Na ta način se v spodnjem delu oblikuje debela plast odmrlih delov, ki se v 10 letih lahko zgosti na približno 1 cm šote, v procesu pa se celotno barje dviguje nad okolico. Šota je organski material, ki nastane iz delno razgrajenih rastlinskih ostankov, predvsem šotnega mahu. Delna razgradnja poteka zaradi kislih pogojev, kjer bakterij praktično ni, prevladujoče pa so glive. Šota je pomemben del ekosistema barij in drugih močvirij ter igra bistveno vlogo pri zadrževanju vode in ogljika v tovrstnem okolju.  

Okolje, ki ga gradi šotni mah, je samo po sebi redko in občutljivo na spremembe. Ogroža ga izsuševanje, intenzivno kmetijstvo, prekomerna raba, gradnja in tudi teptanje, hoja izven urejenih poti lahko naredi nepopravljivo škodo takim ekosistemom. V Sloveniji so ogrožena zlasti prehodna barja v nižje ležečih predelih, ravno zaradi intenzivnega kmetijstva in urbanizacije. Barja so v evropskem merilu med najbolj ogroženimi življenjskimi okolji. Šotni mah je tako varovan v sklopu omrežja Natura 2000 ter z Uredbo o zavarovanih rastlinskih vrstah, ki varuje prav vse vrste šotnih mahov pri nas. 

Kako ga prepoznamo? 

Šotni mah je sestavljen iz drobnih, tesno povezanih lističev, ki so spiralno razporejeni okoli stebelca in mu dajejo mehak, puhast videz. Vejice so nežne in pogosto pernate. Razvejijo se in skupaj tvorijo goste preproge ali šope. Šotni mah ima edinstveno zgradbo, ki mu omogoča preživetje na trajno vlažnih in kislih tleh. Njegova posebnost je, da vsebuje mrtve celice, ki vpijajo in skladiščijo ogromne količine vode. 

Kje lahko šotni mah opazujemo? 

Šotni mahovi tvorijo obsežne blazine na trajno vlažnih in kislih tleh, ki lahko neprekinjeno rastejo tudi več tisočletij. Prevladuje na barjih. V zadnji fazi razvoja šotnega barja je njegova površina dvignjena nad okolico in izgubi stik s talno vodo ter se napaja le še s padavinami. Taka rastišča so s hranili zelo revna in kisla, zato tu poleg šotnih mahov uspevajo le še redke in močno specializirane vrste rastlin.  

Sporocivrsto.si 

Če ste opazili rastišče šotnega mahu, ga fotografirajte in vnesite podatek v portal SporociVrsto.si, ki je dostopen tudi prek mobilnih naprav. Tako lahko podatek preprosto vnesete že kar med sprehodom v naravi. Vaših podatkov bomo veseli, saj pripomorejo k poznavanju slovenske naravne dediščine! 

 Avtorica besedila: Anja Kržič, ZRSVN 

 Foto: Šotni mah (Sphagnum sp.), Karin Gabrovšek, ZRSVN